Opis in fotogalerija

Serija 2 gran coupe je najmanjša BMW-jeva limuzina (višje sta še 4 in 8), ki pa s klasično serijo 2 coupe nima kaj dosti skupnega. Ta se namreč ponaša s svojo tehnično osnovo in pogonom na zadnji kolesni par, medtem ko si gran coupe tehniko deli s serijo 1, kar pomeni pogon na sprednji kolesi – oziroma v primeru najmočnejše izvedbe M235 xdrive, kakršno smo tokrat vzeli pod drobnogled, štirikolesni pogon.

Zahvaljujoč dodelanemu podvozju in pogonu na vsa štiri kolesa je hitra vožnja skozi ovinke pravi užitek.

A to ne pomeni, da ponudi kaj dosti manj vozniških užitkov od športno poudarjenega M2, le na drugačen način. Namesto lovljenja zadka pri vožnji na meji ostaja na nekaj bolj varni strani, saj je v hitro odpeljanem ovinku, tudi če je ta bolj zaprte narave, avtomobil odlično uravnotežen in pogon tudi na sprednji kolesni par ga natančno usmeri v ovinek in na izhodu potegne iz njega, svoje pa dodajajo tudi delna zapora diferenciala in druga tehnika, ki so jo dodelali inženirji iz športnega oddelka M. Še posebej ko izberem športne nastavitve, sva si z njim skoraj takoj na ti in skupaj z natančnim in odzivnim volanom praktično ves čas čutite, kaj se dogaja pod kolesi. Moči je tudi za športne sladokusce več kot dovolj, saj prisilno polnjen dvolitrski štirivaljnik z 221 kW (300 KM) ob odločnem pritisku na stopalko za plin butne v hrbet in stotico doseže v manj kot petih sekundah, z rezkim zvokom požene kri po žilah, dobro pa se ujame tudi s športnim samodejnim menjalnikom s sedmimi stopnjami prenosa. Bodisi v samodejnem režimu bodisi v ročnem, kjer prestave menjate z dvema velikima vzvodoma na volanu. Zaradi odlične tehnike in učinkovitega prenosa moči na cesti morda ni tiste zverinske razgrajaškosti, ste pa lahko s tem avtomobilom vsekakor zelo, zelo hitri in dinamična, športna vožnja mu je naravnost pisana na kožo. Po drugi strani je z milejšimi nastavitvami tudi dovolj udoben in vsakdanje uporaben – resda vseskozi prijetno čvrst in udarce s ceste bolj neposredno prenaša na telesa voznika in potnikov, a kot celota tudi po tej strani dobro uravnotežen.

4,9 sekunde traja pospešek do 100 km/h, največja hitrost je 250 km/h.

Tesno sorodstvo s serijo 1 se kaže tudi v kabini, ki je na sprednjih sedežih prostorsko radodarno odmerjena, na zadnjih nekaj manj (predvsem v višino), lepo obdelan prtljažni prostor v zadku skozi razmeroma majhno odprtino sprejme do 430 litrov prtljage. Voznikov položaj je, tako kot praktično pri vseh BMW-jih, ergonomsko odličen, prijetno debel volanski obroč naravnost fantastično sede v roke, ergonomija je vzorna. No, skoraj, krni jo minimalizem, saj večino funkcij upravljate prek osrednjega zaslona (uporabnega vmesnika v obliki vrtljivega gumba med sedežema žal ne premore), vključno s klimatsko napravo, kar med vožnjo zahteva umik pogleda s ceste in ciljanje ikon na spodnjem robu zaslona. Ta meri 27,2 centimetra in prek številnih menijev omogoča mnoge nastavitve, ki pa jih zaradi logike računalniške tablice bolj kot ne lahko izbirate le pri parkiranem vozilu (med vožnjo dostop do njih ni prav intuitiven). Tesno sorodstvo z enko se kaže še v kakovosti materialov in izdelave, pa tudi v precej dolgočasni notranjosti z malce cenenim pridihom, ki ga ne popravijo niti barvni šivi na armaturni plošči niti ambientalna osvetlitev – nasprotno, ta je povsem zgrešena, saj se odseva v vzvratnih ogledalih in ponoči zato nazaj ne vidite praktično nič. Da, seveda se jo da izklopiti, a kot rečeno – to morate storiti prek osrednjega zaslona znotraj določenega menija, kar pa je med vožnjo praktično nemogoče oziroma vsaj zelo nevarno početje.

Okej, morda res pikolovsko, a pri ceni dobrih 57 tisočakov (deset več od audija S3 in nekaj manj od mercedesa-AMG A 35 kot najbližjih tekmecev) oziroma skoraj 70 z dodatki testnega vozila bi pričakovali, da bi se inženirji pri zasnovi notranjosti bolj potrudili. Vsaj pol toliko, kot so se njihovi kolegi, odgovorni za tehniko, ki so delo opravili z odliko in znova dokazali, da je BMW, kar se voznih lastnosti in s tem povezanih užitkov tiče, v samem vrhu.