Opis in fotogalerija

Sedemsedežni SUV CX-80 trenutno predstavlja vrh Mazdine ponudbe v Evropi. Velik šestvaljni turbodizel zmore 187 kW (254 KM), a pije po kapljicah. S ceno prek 70 tisočakov je takšen CX-80 tako po velikosti in opremi kot zmogljivostih najbolj prestižen model te znamke. Ko smo prejšnjikrat pisali o novi mazdi CX-80, je bil naslov članka »Lahko bi bil xedos«. Po daljšem druženju z različico s samega vrha cenika pa lahko trditev popravimo v »Moral bi biti xedos«.

CX-80 je za 25 centimetrov povečana različica modela CX-60 in obenem največji SUV znamke Mazda. Vsa dodatna dolžina je šla v medosno razdaljo (3,12 metra), kar seveda v kabini priskrbi več prostora, ki so ga Japonci porabili za namestitev dodatnih dveh sedežev. Kar se tiče zunanjosti, se je treba kar potruditi, da najdete razlike med obema modeloma. Razen drugačnih oznak je namreč praktično ves dodatek »skrit« v zadnja vrata. Ta so konkretno podaljšana, da omogočajo lažji dostop do šestega in sedmega sedeža. Vstopanje dodatno olajša za 20 centimetrov vzdolžno pomična druga vrsta sedežev, pri čemer sta zadnja dva jasno nekoliko poddimenzionirana. Tam veliki odrasli trpijo, tja do višine 1,7 metra pa sedenje zadaj ni prevelika muka.

Včasih se zdi, da se je Mazdinim inženirjem odtrgalo, a praksa vedno znova pokaže, kako prav imajo.

Sedem sedežev je sicer tudi pri lastnikih tovrstnih vozil precej redko v redni uporabi, pogosto jih kupijo zaradi velikega prtljažnega prostora. Tu CX-80 ne razočara, saj v osnovi ponuja 687 litrov prostora, če so v rabi vsi sedeži, pa skromnejših 258. Tovorni maksimum ustvarijo zloženi sedeži v drugi in tretji vrsti, kar ustvari skorajda dva kubična metra prostora. Zveni predobro, da bi bilo res, in v našem primeru se je to tudi potrdilo. S testnim CX-80 smo se družinsko odpravili na smučanje, kamor ob tako velikem prtljažniku seveda nismo vzeli še strešnega kovčka. Pa bi ga skorajda morali, saj smo morali za prevoz smuči podirati ožji del naslona zadnje klopi. Pri vsem, kar ponuja, ta avtomobil namreč nima odprtine za smuči. Ko se že pritožujemo, dodajmo še kritiko prtljažnega roloja. Pri premijskih avtomobilih, kamor takšno mazdo zlahka uvrščamo, smo vajeni konkretnih pokrival s trdnimi vodili in še kakšno uporabno funkcijo zraven, ne pa preprostega zvitka razmeroma tankega materiala, s katerim je treba za povrh previdno ravnati, sicer se zatika. Žal je to tipična Mazdina značilnost, ki bi jo pri avtomobilu tega kalibra lahko odpravili.

25 centimetrov dolžinskega dodatka ima v primerjavi s CX-60.

Kjer se ta avtomobil uvršča povsem ob bok najboljšim, pa je pogonska tehnika. Pogumna odločitev razvoja 3,3-litrskega turbodizla, ko so se ga vsi drugi otepali kot hudič križa, se je obrestovala. Zmogljivejša izvedba vrstnega šestvaljnika ponuja 187 kW (254 KM), prek 8-stopenjske avtomatike pa navor pošilja k vsem štirim kolesom. Vse skupaj deluje gladko, kot bi prišlo iz Bavarske, pospeševanje je suvereno, a ne preveč zaletavo, prestavljanje je nežno, hrup minimalen. To je potovalnik, ki si ga lahko samo želite, pa ne le zaradi zmogljivosti, ampak tudi zaradi zmernosti pri porabi. V hladnem zimskem obdobju smo zlahka shajali z nekaj manj kot osmimi litri na 100 prevoženih kilometrov, kar za štirikolesno gnan avtomobil, ki tehta krepko prek dveh ton, res ni veliko. Nekaj zaslug za to ima 24-voltna blaga hibridna podpora z manjšim elektromotorjem z močjo 12,4 kW in navorom 153 Nm, ki energijo črpa iz skromne baterije kapacitete 0,33 kWh.

Kot rečeno, je testni avtomobil s samega vrha cenika. Tja ga uvršča paket opreme takumi plus, katerega serijska oprema vključuje najsodobnejše pripomočke, kot so matrični žarometi LED, radarski tempomat, 360-stopinjska kamera in popoln nabor varnostnih in asistenčnih sistemov, pa tudi udobju namenjene dobrote, kot sta avdiosistem Bose in notranjost v belem usnju. Ob vsem, kar ponuja, se zdi tudi cena, ki je presegla mejo 70 tisočakov, nekako upravičena. Če ne drugače, to potrjuje pogled na cenike tekmecev.