Opis in fotogalerija

Živimo v času avtomobilskih sloves. S prehodom na elektriko se žal poslavljajo številni legendarni modeli. Prvi, ki jim industrija kaže vrata, so športniki z velikimi izpusti, kot je megane R.S. A v resnici je še veliko huje. Renault je ukinil celoten svoj športni oddelek Renault Sport, megane R.S. ultime (končni) pa je, kot že njegovo ime pove, tisti, ki označuje konec tega obdobja. Gre torej za poseben model, izdelan v omejeni seriji 1.976 primerkov (številka obeležuje letnico ustanovitve oddelka Renault Sport), katerega vrednost bi s časom utegnila rasti.

To je odličen, tudi vsakodnevno uporaben športnik, ki pa bi bil lahko ob tej priložnosti še malo bolj ekstremen.

In kako zelo poseben je zadnji R.S.? V bistvu manj kot bi pričakovali. Z izjemo nekaj estetskih elementov, kot so grafike na karoseriji, napisi ultime na sprednjem odbijaču in pragovih, črna platišča in ploščice s številko primerka omejene serije, je praktično enak različici trophy. To pomeni, da se pod sprednjim pokrovom vrti 1,8-litrski turbobencinski štirivaljnik z 224 kilovati (300 KM) in 420 Nm navora v kombinaciji z dvosklopčnim menjalnikom EDC in pogonom na sprednji kolesi. Poleg tega so tu tudi štirikolesno krmiljenje 4control, znižano športno podvozje cup, sprednji mehanski diferencial Torsen in Brembove zavore. Vse to zagotavlja odlične vozne lastnosti, pri čemer avtomobil iz sredinsko nameščenega izpuha prav uživaško zarohni, doseže stotico v 5,7 sekunde in se v ovinkih asfalta drži kot klop. S štirikolesnim volanom in zaporo sprednjega diferenciala je to ne le zelo hitra, temveč tudi izjemno vodljiva igrača s potencialom, ki ga je na cesti težko v celoti izkoristiti.

1.976 primerkov šteje omejena serija, mi smo vozili štiristo štiridesetega.

V notranjosti mu ob odličnih Recarovih športnih sedežih ter dobrem položaju sedenja brez večjih težav oprostimo slabo odzivnost vmesnika multimedijske naprave in kar veliko trde plastike v kabini, denimo na sredinski konzoli, kamor se naslanjamo z desno nogo. Toda od različice s tako pomembno vlogo bi ob obliki pričakovali še več vsebine, ki bi jo povzdignile nad velikoserijske modele. Lahko bi ji priskrbeli še več konjičev, in če bi res želeli poskrbeti za najbolj puristične navdušence, tudi šeststopenjski ročni menjalnik namesto dobrega, a ne odličnega dvosklopčnega. Ceno, ki z nekaj dodatki na koncu presega mejo 50 tisočakov, bo tako bolj kot posebna tehnika nekoč verjetno upravičila omejena ponudba. Gre namreč za avtomobil, ki ga ne bo mogel imeti vsak.