Opis in fotogalerija

Ko je lexus UX leta 2018 prišel na trg, je bil med vrstniki premijskega SUV razreda C malce poseben. In malce poseben je še danes. Najprej zaradi ostrih linij, ki se z dvema prenovama niso kaj veliko spremenile. Potem pa zato, ker je bolj kot SUV videti kot malce povišana kombilimuzina, ki svojo rahlo terensko naravnanost kaže z obrobami odbijačev in pragov, predvsem pa blatnikov iz temne plastike. In prav zaradi oglatih linij blatnikov je njegova zunanja podoba dovolj posebna, da je nekako zimzelena.

Malo slabše pa svoja leta, kljub prenovam, nosi notranjost. Sama zasnova in oblika armaturne plošče v slogu hišnih modelov prejšnjih generacij delujeta zastarelo, sicer pa so jo posodobili z 31,2-centimetrskim (12,3-palčnim) zaslonom za instrumentno ploščo in z manjšo, sodobnejšo impulzno predstavno ročico, a v osnovi ostaja enaka. To, če odmislimo občutek zastarelosti, v resnici ni slabo, ker zagotavlja dobro ergonomijo. Vse je namreč pri roki, dovolj je klasičnih gumbov in stikal, med drugim tudi za upravljanje klimatske naprave. K bolj sodobnemu videzu bi prispeval 31,2-centimetrski (12,3-palčni) zaslon multimedijske naprave, pri čemer je bil testni avtomobil opremljen ne le s funkcionalno manj praktičnim, temveč tudi estetsko manj privlačnim zaslonom premera 20,3 centimetra (8 palcev). Kakovost materialov je na visoki ravni. Praktično vse, česar se dotaknemo, je mehko in prijetno na otip. Vse je tudi natančno sestavljeno, kar prispeva z zelo dobremu splošnemu občutku kakovosti. 

Lexusov oblikovni križanec ponuja dobro mero prestiža in uglajenosti, a razmeroma malo prostora za potnike in prtljago. Občutek kakovosti pa je združen z občutkom utesnjenosti tako na sprednjih, predvsem pa zadnjih sedežih, kjer bo odraslim potnikom hitro zmanjkalo prostora za noge. Žal se s prostornostjo ne more hvaliti niti prtljažnik, ki je zelo nizek in v osnovni postavitvi meri precej skromnih 320 litrov. Bolj hvale vreden pa je hibridni pogonski sklop, ki je s prenovo dobil novo oznako. Na zadku tako zdaj ne piše več 250h, temveč 300h. Pogon je ohranil enako zasnovo, a je nekoliko izboljšan, saj namesto 135 kW ponuja 146 kW (199 KM) sistemske moči. Sestavljajo ga dvolitrski bencinar s 112 kW (152 KM), elektromotor s 83 kW (113 KM) in baterija, ki ni več nikelj-metal hidridna, temveč litij-ionska. Moč se na sprednji kolesi še vedno prenaša prek brezstopenjskega menjalnika CVT. Moči je več kot dovolj. Stotica je dosegljiva štiri desetinke sekunde hitreje kot pred prenovo oziroma v 8,1 sekunde. Pogonski sklop je predvsem uglajen in omogoča zelo udobno vožnjo. Ob odločnejšem pritisku na plin bencinar zatuli, saj ga menjalnik požene v visoke vrtljaje, a to ni tako očitno in moteče kot pri prejšnjih Toyotinih in Lexusovih hibridih.

Sistem se najbolj izkaže ob umirjeni vožnji in je najučinkovitejši v mestu, kjer poraba zlahka pade pod pet litrov na sto kilometrov. Zadovoljivo je bilo tudi naše testno povprečje, ki je znašalo 6,4 litra. 8,1 sekunde potrebuje za pospešek od 0 do 100 km/h. S pogonskim sklopom se lepo ujemajo vozne lastnosti. Podvozje je čvrsto, a ne pretrdo, volan pa dovolj natančen in težek, da ob dobrem občutku nadzora posreduje tudi kanec dinamičnosti. Toda jasno je, da to ni avtomobil, ki bi bil namenjen športni vožnji, temveč zvezni in harmonični, ki je brez težav lahko tudi nekoliko hitrejša. UX tako tudi po prenovi ostaja posebnež, ki razred kompaktnih premijskih terenskih križancev interpretira malo po svoje. Pohvali se lahko s premijsko kakovostjo izdelave, zmogljivim in učinkovitim hibridnim pogonskim sklopom ter uglajenostjo in udobjem, manj pa s prostornostjo in uporabnostjo, glede katerih zaostaja za glavnimi tekmeci.