Opis in fotogalerija

Po »tovorni« različici amija smo preizkusili še njegovo »potniško« izvedbo, ki ima ob voznikovem sedežu namesto prostora za »tovor« nameščen sedež za sovoznika. Zakaj pišem v narekovajih? Zato, ker to le 2,4 metra dolgo vozilce ni niti lahko gospodarsko vozilo niti osebni avtomobil, temveč je homologiran kot lahki kvadrimobil (L6e-BP). Za vožnjo zahteva vozniško dovoljenje kategorije AM.

Pridobite ga lahko z dopolnjenimi 15 leti (in seveda opravljenim izpitom), kar pomeni, da amija lahko vozijo že mladoletniki. Namesto skuterja, na primer, in tako starše razbremenijo vsakodnevnega prevoza na popoldanske dejavnosti tudi tam, kjer je javni prevoz opazno zamudnejša možnost oziroma je sploh ni. Ali pa morda za tiste, ki zaradi takšnega ali drugačnega razloga nimajo vozniškega dovoljenja za avtomobil. Z enim polnjenjem (prek 2,3-kW šuko priključka) baterije boste prevozili okoli 65 kilometrov, moči je pravzaprav dovolj, je pa v skladu s homologacijo največja hitrost omejena na 45 kilometrov na uro. To pomeni, da na mestnih ulicah ami precej lahkotno sledi tempu prometa, na vpadnicah ste že počasnejši od mestnih avtobusov, vožnja po regionalkah je vsaj neprijetna, po magistralkah pa že prav nevarna.

75 kilometrov je uradni doseg z enim polnjenem, v praksi kakšnih 10 kilometrov manj.

V kabini je sicer dovolj prostora za dva človeka, pa tudi za (manjši) nahrbtnik ali torbo ter nekaj drobnarij je ustrezno poskrbljeno. Glede ergonomije ami premore le vzdolžno pomičen sedež, digitalni merilniki ponujajo le najosnovnejše informacije, vlogo »infotainmenta« lahko prevzame pametni telefon. Ja, v primerjavi z mopedom učinkoviteje ščiti pred vetrom (čeprav iz karoserijskih špranj lahko kar neprijetno vleče), ne pa tudi pred mrazom ali vročino. Prav tako ne izpolnjuje nikakršnih varnostnih standardov (niti pasivnih niti aktivnih), zato je cena prek desetih tisočakov vse prej kot ugodna …