Iz karoserijske delavnice, ki jo vodi znani nizozemski oblikovalec Niels van Roij, prihaja novica o nedavno dokončani stilski preobrazbi legendarnega kupeja znamke Rolls-Royce, ki so ga Nizozemci po približno 7.000 delovnih urah spremenili v dih jemajoči 'Shooting Brake'.
Žal živimo v časih, ko nam neresni avtomobilski marketing v navezi z neresnimi novinarji prodaja zgodbice o 5-vratnih 'Shooting Brake' avtomobilih, ki v resnici niso nič drugega kot 5-vratni karavani z nekoliko potlačenimi strehami, ker ima pravi predstavnik kategorije dejansko športnih karavanov, ki je po navadi izveden na osnovi pravega kupeja ali pa roadsterja, vedno samo en par bočnih vrat. Tega se očitno zaveda tudi Niels van Roij, ker s svojo zadnjo 'Shooting Brake' kreacijo ponovno dokazuje, da mu je popolnoma jasno kako mora izgledati pravi predstavnik 'Shooting Brake' vozil.
Tokrat je v njegovi delavnici 'pristal' eden izmed legendarnih britanskih aristokratskih kupejev (po interni filozofiji znamke Rolls-Royce corniche ni kupe, temveč je samo 2-vratna limuzina …), ki je ob rojstvu (leta 1981) kot 'Corniche Coupé' ožel aktualnega lastnika za zelo zajeten kupček denarja (nemška prodajna cena leta 1981: 233.232 nemških mark), povedano drugače ste si za isti denar takrat lahko kupili skoraj 4 nove mercedes-benze 500 SL ali pa 25 novih 'hroščev' 1200 L … Sedaj po več kot 40. letih druženja s prvim lastnikom, ki je svojemu avtomobilu dal ime 'Henry', smo dobili vizualno in tehnološko nadgrajenega 'Henryja II', ki pa ob tem ni izgubil brezčasne elegance in šarma, da o prestižu, ki vam ga lahko ponudi takšen avtomobil, niti ne govorimo, ker v tem primeru ne gre za 'premijski pofl', ki je parkiran na vsakem mestnem vogalu, temveč za umetnino na kolesih.
Vizualna sprememba, ki je za realizacijo potrebovala več kot 7.000 delovnih ur, pa ni prinesla samo transformacije iz 2-vratnega 'notchback' kupeja (odnosno limuzine …) v 3-vratni 'Shooting Brake', ker je 'Henry II' tudi umetno postaran, ker so se Nizozemci na podlagi uporabljenih sijočih odbijačev poklonili prvotnemu (1971-1977) modelu, čeprav so za osnovo uporabili pomlajeni corniche (1977-1987) z drugačnimi odbijači. Prenova ni prinesla sprememb glede pogonskega sklopa (6,75-litrski bencinski V8 motor, 191 kW (260 KM) pri 4.500 vrt./min. ter 550 Nm motornega navora pri 2.500 vrt./min.), ker 'Henry II' ni namenjen dirkanju, temveč razkazovanju dobrega okusa in premožnosti njegovega lastnika, ki pri takem avtomobilu ceni predvsem udobje in prestiž ob povezavi z dodano uporabnostjo.
Dodano uporabnost demonstrira predvsem elegantno izpeljan zadek, ki skriva tudi presenečenje v obliki električno pomičnega nosilca koles, kjer sta lahko po potrebi shranjena dva bicikla. Rahlo modificirana pa je tudi notranjost potniške kabine, čeprav so Nizozemci ob tem obdržali originalno armaturno ploščo, so pa poskrbeli za vgradnjo dodatnih kontrolnih merilnikov in dodatno osvetlitev, poleg tega pa tudi za možnost priročnega hranjenja zemljevidov in kart. Zakaj? Po vsej verjetnosti je 'Henryjev' lastnik že v letih in mu 'dol visi' za moderno navigacijo, poleg tega se rad udeležuje zgodovinskih relijev. Za piko na i pa poskrbi tudi priloženi set potovalnih kovčkov, ki dokazuje, da zna lastnik tako posebnega avtomobila resnično potovati v stilu (za razliko od današnjih ljubiteljev 'Redneck' in 'Hillbilly' filozofij, ki bodo seveda raje izbrali kakšno ogromno 'SUV kravo' …).
